František Josef Benedikt Dusík (1765–po nov. 1817) se je rodil v znani češki glasbeni družini. Kot glasbenik je z različnimi gledališkimi skupinami neprestano potoval iz mesta v mesto, predvsem po severni Italiji. Dalj časa pa je živel tudi v Ljubljani, kjer je bil zaposlen v tamkajšnji katedrali in bil dejaven v novoustanovljeni Filharmonični družbi. Prek svojega brata Jana Ladislava, ki je veljal za enega najbolj znanih pianistov svojega časa sploh, je bil seznanjen s sodobnimi pianističnimi trendi. Glasba pri Dusíku se zdi tako kot enovita pripoved jasno izražene teme, ki jo skladatelj variacijsko preoblikuje, harmonsko preoblači, ritmično in dinamično razgiba, postavlja v oddaljene tonalitete, krasi, kromatično izostruje in virtuozno začinja. V treh variacijah, Capricciu in starejši Sonati v G-duru, ki so izdani v tem zvezku, navidezne kalupe kadenčno razširja v svobodne fantazijske pasaže in z iskanjem ekspresivno poglobljene glasbene govorice že napoveduje romantično nepotešeno hrepenenje. Bogata pianistična eruptivnost priča o Dusíkovi bravuroznosti in ustvarjalni občutljivosti.

Popravek
Na straneh XII in XIV je pomotoma navedeno, da rokopis Sonate in G, ki ga hranijo v Glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice, izhaja iz arhiva Filharmonične družbe.