Razstava 2003–2005

Razstava Glasbena dediščina slovenskih obalnih mest do 19. stoletja je praktični rezultat raziskovalnega projekta Muzikološkega inštituta Znanstvenoraziskovalnega inštituta Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki sta ga v letih 2001-2003 sofinancirala Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport ter Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razstavo so Metoda Kokole, Alemka Bagarič in Darja Frelih, sodelavke Muzikološkega inštituta ZRC SAZU, pripravile v sodelovanju s Škofijskim arhivom Koper. Razstava je bila prvotno odprta v okviru prireditve Svetovni glasbeni dnevi – Slovenija 2003 v Minoritskem samostanu v Piranu, kjer je bila na ogled med 26. 9. in 10. 10. 2003. Svetovni glasbeni dnevi so razstavo tudi finančno podprli. V letih 2003-2005 je razstava gostovala še v Ljubljani, Novigradu, Bariju (Italija), Koper in San Vito dei Normanni in Potenza (Italija).
Današnja slovenska obalna mesta Koper, Piran in Izola so od konca 13. do konca 18. stoletja pripadala Beneški republiki. Koper je bil škofijski sedež ter glavno mesto in upravno središče beneške Istre. Najdragocenejše ohranjeno glasbeno gradivo – tako najzgodnejši pergamentni kodeksi z liturgičnimi spevi kot dragoceni prvotiski iz 16. stoletja in nekateri unikatni glasbeni tiski iz 17. stoletja ter skupaj skoraj 800 zabeleženih rokopisnih enot – v največji meri razkriva prav glasbena prizadevanja iz beneškega obdobja, ko je bila tu izvajana glasba več stoletij na najvišji evropski ravni. Po 15. in 16. stoletju, »zlati dobi« v kulturi obalnih mest, se po raznih neprilikah, ki so primorska mesta doletele od tridesetih let 17. stoletja dalje, začenši s katastrofalno epidemijo kuge in lakoto, ki je sledila, sicer že kažejo prvi znaki upada, vendar se je pravo nazadovanje začelo šele z vzponom Trsta od srede 18. stoletja dalje.
Razstava je omejena na kronološki prikaz ostalin iz časa beneške uprave in v 19. stoletje posega le z vzorčnim prikazom dveh večjih in zanimivejših ohranjenih glasbenih zbirk, temelji na notnem gradivu in nekaterih podatkih o najpomembnejših skladateljih, ki so s svojim delom bistveno prispevali h glasbeni podobi istrskih mest (predvsem Gabriello Puliti, ki je v Kopru skladal v drugem in tretjem desetletju 17. stoletja). Slavni violinist, teoretik in skladatelj Giuseppe Tartini je vključen predvsem s podatki o odraščanju v Istri in z drugimi dokumenti, ki ga vežejo na rodno mesto oziroma družino ali pa so shranjeni v Piranu. Vse ohranjeno notno gradivo je izrazito praktične narave, torej so to skladbe, ki so jih nabavili, prepisali ali napisali za dejansko rabo. Razstavo zaokrožuje pano o zapisih liturgične glasbe od konca 16. stoletja in kot nadaljevanje uvodnega panoja o najstarejših pergamentnih kodeksih priča o neprekinjeni tradiciji petja korala do 19. stoletja.

VSEBINA PANOJEV:
I. Pergamentni kodeksi in prvi tiski liturgične glasbe
II. Viri za glasbo v 16. stoletju
III. Gabriello Puliti – prvi istrski monodik
IV. Redki glasbeni tiski 17. stoletja
V. Ohranjene rokopisne muzikalije 17. stoletja
VI. Antonio Tarsia – organist koprske stolnice in skladatelj
VII. Giuseppe Tartini, rojen v Piranu leta 1692
VIII. Glasbeno gradivo 18. stoletja v Piranu
IX. Repertoar koprske stolnice v 18. stoletju
X. Glasbeni zbirki Giacoma Genza in Carla Bommana
XI. Glasba v liturgiji do 19. stoletja

Ob razstavi je pri Založbi ZRC izšel tudi Vodnik, ki prinaša reprodukcije vsega gradiva s panojev in dodatne razlage o vsakem prikazanem dokumentu.